Ko se otrok predstavlja nizka šolska uspešnostne pomeni vedno, da je lena ali nezainteresirana, lahko dedna motnja, znana kot disleksija. Kdo ima motnjo, ima težave pri branju in pisanju. Prav tako oseba v času pisanja izmenjuje ali izpušča besede. S tem je učenje kmalu oslabljeno.
Po podatkih Mednarodne zveze za disleksijo (IDA) motnja prizadene 17% svetovnega prebivalstva in jo običajno prepoznamo v učilnicah v letih po opismenjevanju. Prej ko je postavljena diagnoza, manjša je otrokova motnja učenja.
Najpogostejši znaki, da ima otrok motnjo, so: težave z jezikom in pisanjem; težave pri pisanju; težave s črkovanjem in počasnost pri učenju branja.
V nekaterih primerih bo imel otrok tudi disgrafijo (grdo pismo); težave z matematiko; težave pri razumevanju pisnih besedil in težave pri učenju drugega jezika.
Toda Združenje opozarja, da mora diagnozo postaviti multidisciplinarni tim, ki ga sestavljajo logoped, psiholog, psihopedagog, in je treba šteti tudi za rezultat nekaterih testov, kot so avdiometrija, nevrološka ocena, slušna obdelava in vizualna obdelava.
Psihopedagoga Roselaine Marquetti pojasnjuje, da "so ljudje z motnjo inteligentni, vendar morajo za učenje uporabljati druge naprave". Običajno se dobro obnesejo pri ustnih preizkusih in praktičnih dejavnostih. Na njihovo inteligenco ne vpliva disleksija.
Po diagnozi
Disleksija nima ozdravitve, vendar je zdravljenje dolgo in vztrajno, vendar zdravljenja ni potrebno.
Pomanjkanje ustreznega zdravljenja lahko poleg učenja poslabša socialno življenje, povzroči tesnobo ali depresijo. Največja težava pa je, da motnja običajno vpliva na otrokovo samozavest. "Otrok spozna, da je drugače, vendar ne pozna načina, kako se s tem spopasti," razlaga Roselaine. Spremljanje blaži težave in študent bo našel alternativne mehanizme za učenje.
Če ima otrok diagnozo disleksija, mora družina obvestiti tudi šolo. Prepoznavanje motnje bo otroku preprečilo, da bi ga ocenil kot slabega učenca, strokovnjaki za izobraževanje pa bi morali iskati rešitve za spopadanje z otrokovimi težavami.
Doma bi morali biti starši previdni pri študiju in se izogibati resnim obtožbam. V idealnem primeru pomagajo tudi otroku, ga motivirajo in spodbujajo. Na primer, dislektiki razumejo več, ko mu kdo prebere.
Če se zdravijo zgodaj, se kot odrasla oseba disleksik nauči spoprijeti se s težavami in še posebej jih premagati. "Ustvari svoj mehanizem, da lahko brez večjih težav bere in piše," zaključuje psihopedagoga.
Reakcija na paranormalne zgobe del. 2 [CC] (April 2024)
- Preprečevanje in zdravljenje
- 1,230
